Izraz karate-do izhaja iz japonščine in pomeni kara »prazna«, te (ali de) »roka«, in do «pot«. Izvira iz izraza, ki ga je Mojster Gichin Funakoshi leta 1936 uvedel oziroma spremenil iz izraza to-de »kitajska roka« (v 30. letih 20. stoletja so se na Japonskem pripravljali na vojno proti Kitajski in so vsi grafični znaki kitajskega izvora so bili prepovedani).
Izrazu »prazen« je Gichin Funakoshi dodelil več simboličnih pomenov: od bistrega in zavestnega uma, brez sebičnosti, sposobnosti odražanja brez izkrivljenosti, vse do »naravnega« in altruističnega odnosa. Tako bi lahko rekli: »Oblika je praznina in praznina je tudi oblika«. Edina pravilna pot razumevanja karateja je karate-do oziroma vadba »poti«.
Karate se je oblikoval kot samoobrambna tehnika brez orožja (najbolj približan pomen »prazne roke«), kjer je nasprotnik napaden iz razdalje, zato so v največjem obsegu uporabljeni udarci z rokami in nogami v vitalne predele telesa. Če se razdalja zmanjša, se uporabljajo tudi različni prijemi, zvini in lomi. Smisel karate-doja ni določiti, kdo je zmagovalec in kdo poraženec, ampak »oblikovanje osebe skozi samo vadbo karateja«.
Teoretični cilj tradicionalnega karateja je, da en sam udarec zadošča za zmago nad nasprotnikom. V preteklosti so zato preučevali vitalne točke, ki jih je potrebno zadeti (starodavna povezava s kitajsko medicino in akupunkturo), ter vadili natančnost in koncentracijo sile pri udarcih. Seveda je na treningih in med dvoboji veljal in še vedno velja dogovor o čim večjem obvladovanju oddaljenosti udarcev od vitalnih predelov telesa. Cilj je zadetek tik pred nasprotnikovo vitalno točko (sun-dome).
Študija tradicionalnega karateja se osredotoča na 3 glavne principe/glavna načela:
Kihon – vadba, s katero se naučimo serije gibanj, kot so bloki, udarci, prijemi, zvini, stavi itd., ki so nujno potrebni za vzpostavitev idealnega psihofizičnega stanja za izvedbo kate in kumiteja. Z vadbo kihon osvajamo pravilno in stabilno obliko, kar nam posledično omogoča maksimalno močno, eksplozivno in natančno tehniko. Skozi ta sistem/način dela se naučimo uravnavati bioenergetski tok, usklajevati dihanje in gibanje ter izboljšati usklajeno sodelovanje sklepov in mišic.
Kata – dobesedno pomeni forma, matrica. Gre za fiksno zaporedje telesnih kretenj, ki so formalizirane in kodificirane, temeljijo pa na stanju vašega duha in so usmerjene v doseganje doja.. Kot je v japonski kulturi splošno znano, je tudi tukaj/tu povezava med fizičnim in duhovnim svetom, cilj kate pa je sinhronizacija, povezava obeh svetov med samo izvedbo. Navzven je kata simulacija resničnega boja z obrambnimi, napadalnimi tehnikami, spremembo smeri. To je borba proti več nasprotnikom, ki jo je postopoma vedno težje kodificirati v različne oblike. Izvedba kate je vnaprej natančno določena (embusen).
Lepota, moč in ritem kate so odvisni od 3 načinov vadbe:
- pravilno izkoriščena energija;
- pravilna hitrost počasnih in hitrih gibov;
- širjenje in krčenje telesa.
V tradicionalnem karateju (shotokan) poznamo približno 40 originalnih/izvornih kat in nekaj njihovih različic. Večino kat sestavlja 20 do 60 elementov. Kat ni ustvaril en sam mojster,ampakgeneracije izkušenj različnih mojstrov, ki se med seboj prepletajo. Pri tradicionalnih katah je vedno najprej prepoznan zunanji pomen, torej očitna oblika, hkrati pa kata vsebuje svoj notranji pomen, za katerega se zdi, da so ga mojstri skrili.
Kumite – je borba. Spopad dveh nasprotnikov, v katerem si oba želita zmagati, ne da bi nasprotniku pri tem povzročila telesne poškodbe. To je možno le z maksimalnim mentalnim/duševnim nadzorom svojega telesa oziroma udarcev, kar se osvoji le z maksimalno mentalno/duševnbo koncentracijo in dolgimi leti vadbe. Zgodovinsko gledano je bil prvi praktični namen karate-doja samoobramba, zato še dandanes prvinski občutek, ki obvladuje kumite, ni agresija. Tradicionalna borilna veščina vas ne uči premagati nasprotnika, ampak/temveč uči v prvi vrsti/predvsem, da moramo poiskati alternativo boju z discipliniranjem svojega duha in da se le v skrajnem primeru, če ni druge možnosti, učinkovito ubranimo napada. Tako kot kata se tudi kumite začne in konča s pozdravnim priklonom oss. Kot je rekel sam mojster Gichin Funakoshi: »Karate se začne s spoštovanjem in konča s spoštovanjem«.
Bistvo tehnike karateja jekime, to je sposobnost izvedbe tehnike eksplozivnega napada, usmerjenega naravnost v tarčo. Z drugimi besedami: sposobnost uporabe najprimernejše tehnike, izvedene z maksimalno močjo v najkrajšem možnem času.Kime je »potencial«, ki je prisoten v vsakem udarcu, bloku itd. , ki ga učenec odkriva med izvajanjem tehnik in ga s kontinuiranim treningom razvija. Kime, ki je pravzaprav tesno povezan z uporabo energije, je potrebno nenehno raziskovati.
Vadba karateja ima tudi ugodne učinke na psihomotorično koordinacijo/usklajenost, ne glede na starost vadečega. Dober vpliv ima lahko tudi kot preventiva in terapija za onemogočanje patologij. Ne smemo pozabiti, da ima koristne učinke na vadeče, ki so nagnjeni k agresivnemu vedenju, saj izboljšuje njihovo samoobvladovanje.
Ključni vidik, ki ga je treba upoštevati pri tradicionalnem karateju, je dejstvo, da gre za borilno veščino in za disciplino, ki presega preprosto fizično-biološko razsežnost. V svoje psihološke, kognitivne in duhovne vidike (razumljene kot vitalne vrednote) vključuje človeka kot celoto. Ti vidiki postavljajo vadečega v perspektivo osebnega raziskovanja, ki ga vodi na »pot karateja«, ki jo neizogibno »izvaja vse življenje«.
Gloria Švetak